Tako veste, da ste otrok patološko narcisističnih staršev.

Bi rekli, da vaša mama daje življenje za to, da navdušuje druge ljudi s svojim izgledom in svojim načinom življenja? Bi rekli, da je v očeh drugih vaš oče karizmatična oseba, ki živi polno in izpolnjeno življenje, vpeto v mnoge odnose. Bi lahko rekli, da ko se zaprejo vrata vašega doma in je te igre popolnosti konec, ste vi, njun otrok tisti, ki resnično ve, kako je nositi breme konstantnih starostno neprimernih zahtev po popolnosti in moči.

V tem članku bomo predstavili področja, ki opisujejo kako živi otrok patološko narcističnih staršev.

Patološko narcisističnen staršPatološko narcisističnen starš

Narcisističnega starša lahko definiramo kot nekoga, ki živi skozi svoje potomce, je posesiven in / ali se ukvarja z marginalizacijo konkurence s potomci. Običajno narcistični starš zaznava neodvisnost otroka (vključno z odraslimi otroki) kot grožnjo. Ta zaznava sili otroke, da obstajajo v senci svojih staršev, pospremljena pa je z nerazumnimi pričakovanji. V narcističnem odnosu do staršev je otrok redko ljubljen samo zato, ker je ali ker je on sam.

Pomembno je razlikovati med nekaterimi starševsko usmerjenimi težnjami, ki so del vzgoje od patološko-narcističnega starševstva. Mnogi starši se želijo pohvaliti z dosežki svojih otrok, so do otrok zahtevni, imajo visoka pričakovanja, so v svoji vzgoji neomajni, strogi in dosledni. Nobena od takšnih lastnosti starševstva in vzgoje ne predstavlja patološko-narcisitičnega starševstva. Pri patološko-narcističnem staršu obstaja vsesplošna težnja po zanikanju otroka; otrok obstaja zgolj za služenje njegovim lastnim potrebam in mahinacijam.

Medtem ko nekateri starši lahko kažejo nekaj od naslednjih v nadaljevanju navedenih lastnosti, patološko narcisistični starši običajno prebivajo v večih. Teh se večinoma ne zavedajo in ne vedo, kako njihovo vedenje obremenjujoče vpliva na njihovega otroka.

Manipulacija - Skupna vsebina te vrste manipulativnega vedenja je, da ljubezen ni naravni izraz zdravega starševstva, pač pa posledica ali pogojna nagrada, ki jo bo otrok deležen, v kolikor zadovolji in izpolni želene in pričakovane kriterije.

Skupne značilnosti narcisistično ranjenih staršev vključuje:

  • Vzbujanje občutka krivde, s stavki kot so: »Za tebe sem naredil/naredila vse, ti si pa tako nehvaležen/nehvaležna?«.

  • Obsojanje in dajanje odgovornosti, za to da si kriv za stvari, ki se njim dogajajo: »Ti si kriv/kriva, da sem nesrečen/nesrečna«.

  • Prezir in zaničevanje: »Tvoj neuspeh je sramota za našo družino!«.

  • Negativno primernjanje: »Zakaj ne moreš biti tak/taka kot tvoja sestra/brat?«.

  • Neutemeljen pritisk »Moraš se potruditi in dati najboljše od sebe, da bom lahko ponosen/ponosna.«.

  • Negativna nagrada in kazen: »Če ne boš doktoriral/doktorirala iz smeri, ki sem ti jo izbral/izbrala, te ne bom več finančno podpiral/podpirala.«.

  • Čustveno izsiljevanje: »Nisi dober otrok, če ne dosegaš mojih standardov.«.

Patološko narcisističen staršPatološko narcisističen starš

Otrok kot podaljšek za doseganje starševih sanj - Pri nekaterih narcisističnih starših ne gre za vzgojo močnih, samostojnih, srečnih otrok, pač pa si jemljejo otroka zgolj kot sredstvo za doseganje svojih ciljev. Njihova pričakovanja do otrok so lastna projekcija želja, potreb, pričakovanj; so videnja, kako bi moral njihov otrok živeti glede na njim lastna prepričanja in vrednote, preko katerih bo izpolnil staršove sanje in hrepenenja. Pogosto takšen tip starša živi preko otroka, pri čemer ne zasledujejo otrokovih potreb in interesov, in ne deluje v njegovo dobro. Namesto zdrave vzgoje, ki pri otroku spodbuja in krepi otrokovo osebnost in individualnost, spodbujanju lastnega mišljenja, odkrivanju notranjih virov moči, ki pripomorejo k dobri samopodobi, je otrok zgolj podaljšek za doseganje starševih sanj.

Tak starš bo znal otroku povedati: »Dokler nečesa ne dosežeš v življenju in živiš pod mojo streho, boš delal/delala tako kot ti jaz rečem.«.

Superiornost in nadvlada

Mnogi narcisistični starši imajo napihnjeno samopodobo, nerealno predstavo o tem kdo so in kaj počnejo, v vse odnose vztopajo z držo, ki sporoča »Mi smo boljši od vas«. Ljudje iz njihove okolice, bližnji in tujci, so samo "orodje" za doseganje njihovih ciljev. Nekateri otroci narcisističnih staršev so preko vzgoje deležni objektivizacije, spet drugi pa so naučeni, da so tudi sami superiorni in nad vsemi ostalimi, ter da jih morajo uporabljati na poti , za dosego svojih ciljev. Ta občutek grandioznega upravičenja pa skoraj izključno temelji na površnih, egoističnih in materialnih podvigih narcisističnih posameznikov, ki skozi vplivanje in uporabo drugega brezsramno, brez klica vesti ali empatije sledijo svojemu cilju.

Razvrednotenje drugih

Nekateri narcisistični starši čutijo ogroženost zaradi talentov, nadarjenosti, uspehov svojih otrok. Vse to negativno vpliva na njihovo samopodobo, ob tem čutijo ogroženost. Nezavedno bo tak starš otroku vzbujal občutke nezadostnosti, da bo lahko vzdrževal lastno superiornost.

Pri takšni vzgoji bodo otroci pogosto deležni kritike zaradi majhnih napak, pogostega kritiziranja, načrtnega iskanja napak, primerjav z drugimi otroki, sorojenci, razvrednotenjem dobro opravljenih del in drugih dosežkov, nepriznavanjem kvalitet, zavračanjem dosežkov in nagrad.

Otrok iz takšnega odnosa sam pove: »Bliža se tekmovanje, ki mi veliko pomeni. Zato potrebujem še dodatne ure in nekaj usmeritev inštruktorja. Končno sem dosegla, da bo mama to plačala. Četudi je zaključila najin pogovor s tem, da je to stran metanje denarja in, da tega nisem vredna.«.

Zanemarjanje in zapuščenost

Starši, ki večino svojega časa posvečajo zasledovanju lastnih ambicij in želja, ter večino svojega življenja posvečajo bodisi razvoju kariere, doseganju uspehov, družbeni prepoznavnosti, hobijem ter vse našteto postavljajo pred preživljanje časa z otrokom, so starši, ki svoje otroke zanemarjajo. Odrasli otroci narcisističnih staršev na terapiji pogosto povedo, da se počutijo, da so odveč; da se počutijo, da so neprestano nekomu v napoto in pogosto kažejo znake depresije.

Otrok narcisitičnega starša pove: "Moj oče je vedno imel čas samo in izključno za svoje stvari in interese. Nikoli ga ni bilo doma, ne za mamo ne za nas."

Ljubosumje, zavist in posesivnost

Narcisisitčnemu staršu se lahko ob kazanju otrokove neodvisnosti prebudi niz njegovih nezreguliranih čutenj, ki mu prebujajo nesigurnost, ljubosumje, zavist. Pogosto otroka natrejo z občutki krivde. Postavijo mu vprašanje: »Zakaj mi to počneš?«. Sporočajo, »Ti si kriv/kriva, da se jaz slabo počutim. Ti si kriv/kriva, da sem nesrečen/nesrečna.«.

Večja kot je otokova samostojnost, avtonomnost in neodvisnost, večja kot je njegova individuacija in separacija, več nemoči in frustracij se prebuja v narcisističnem staršu. Še posebej mu zna ojačati ta negativna čutenja vstop njegovega otroka v druge odnose, da se odloči za lastno karierno pot, se odseli od doma, naveže odnose v katerih se dobro počuti, se odloči za ljubezen, in tako lastno neodvisnost. Takšni starši pogosto do otroka čutijo določeno tekmovalnost. V očeh narcisističnega starša nihče drug kot le oni sami niso dovolj dobri za to, da bi bili v odnosu z njihovim otrokom. Otrok pa v nobeni fazi ni dovolj zrel, da bi znal ali smel odločati o svojem življenju. Pogosto lahko tudi reagirajo na nove romantične zveze svojega že odraslega otroka s stavkom: »Le kdo pa si misli da je? Res misli, da je dovolj dober/dobra za mojo hči/sina?«.

Pomanjkanje ali popolna odsotnost empatije

Z gotovostjo otrok ob narcisističnem staršu izkuša odsotnost zanimanja zanj in s tem pomanjkanje ali popolno odsotnost empatije.

Preživetvene strategije otrok takih staršev so, da ko odraščajo, izražajo veliko upor napram njim, lahko se popolnoma distancirajo in odmaknejo od staršev, lahko pa se podredijo in ostanejo v takem odnosu, kjer prevzamejo vlogo podrejenega in morda tudi sami razvijejo narcisistično motnjo.

Odvisnost in soodvisnost

Nekateri narcisistični starši od svojih otrok pričakujejo, da bodo za njih skrbeli celo življenje. Ta vrst odvisnosti je lahko čustvena, finančna, fizična. Da ne bo pomote, seveda je prav in dobro poskrbeti za svoje starše, vendar v okvirih in zmožnostih, ki jih določimo sami in nam dajejo tudi lastno svobodo.

Patološko narcisistično starševstvoPatološko narcisistično starševstvo

Ste se v napisanem prepoznali? Kaj lahko storite vi?

Razmislite o tem kakšen odnos si želite v prihodnje imeti s svojimi starši. Starši s skrajnimi oblikami narcisizma lahko povzročijo, da se njihovi odrasli otroci počutijo kot lupine, so brez prave predstave o tem kaj si želijo, da so vredni. Včasih je najbolj varno kar lahko naredite kot odrasla oseba zase in svojo dobrobit, da omejite ali prekinete izpostavljenost toksičnim odnosom. To ste si dolžni še posebaj, če starši ne razumejo, da bi se v svojem vedenju do vas morali spremeniti ali se zanj opravičiti.

Druga, za otroke narcisističnih staršev pomembna rešitev je, da se izobrazite o narcisizmu, tako da dobite čim širšo predstavo o tem kaj patološki narcisizem je,. S tem se boste poučili kako prepoznati in se zoperstaviti vsem disfunkcionalnim prepričanjem, ki ste jih bili preko vzgoje deležni.

Če imate sorojence, se obrnite k njim. Tudi oni so odraščali v istem družinskem vzdušju, le-da so prevzeli drugo vlogo v družinskem sistemu, morda so bili oni bolj izpostavljeni in vi nosite krivdo, lahko obratno. Razumeti morate, da narcisistični starši pogosto sorojence naščuvajo drugega proti drugemu, saj tako lahko dosežejo svoje zadoščenje.

In ne nazadnje, pošičite si strokovno pomoč psihoterapevta, ki vam bo pomagal skozi razumevanje in spreminjanje destruktivnih vedenjskih družinskih vzorcev. To ste si skoraj dolžni podariti, še posebaj ste v partnerskem odnosu ali/in imate svoje otroke.

Vir: Prirejeno po Preston Ni, https://www.psychologytoday.com/intl/blog/communication-success/201602/10-signs-narcissistic-parent

63 views