Search

Govorili smo z: Jan Petrač

Updated: Jan 8

Kristian se je te dni pogovarjal z nekaterimi bivšimi klubskimi kolegi in poskušal iz njih dobiti nekaj odgovorov na vprašanja, ki se jih sprašujemo vsi, ki v tem zimskem času tudi tečemo.

Naš prvi gost. Večina od vas ga pozna po zmagi na najhitrejši 10-ki v Sloveniji. Jup, Ljubljanski maraton – 10 km. Z njim sva zelo dobra prijatelja že vrsto let. Kot mulca (12–13 let) sva skupaj tekmovala, nato skupaj trenirala pri Vujasinu, kjer so se najine poti za kakšno leto razšle, nato pa sva spet prišla skupaj pod vodstvo “sogovorčevega” dedka Franca. Še danes, ko Jan še vedno aktivno trenira in tekmuje, jaz pa sem presedlal na kolo in se posvetil teku kot trener, sva redno v stiku. In kdo bi bil zame v naši novi rubriki kot prvi sogovorec primernejši kot izjemni Jan Petrač? Preprost fant iz “centra”, ki je vedno vedel, kako nas potisniti na rob naših zmogljivosti.

1) Jan živjo, povej na kratko kako si in kako je bilo v letošnjem letu?

Letošnje leto je bilo zame zelo težko. Če se vrnem v oktober 2017, ko se je tekaško leto/sezona nekako začela: do 4. 12. sem dobro treniral, vse po načrtih, počasi stopnjeval, a potem me je kar naenkrat uščipnilo v levem gluteusu. Mislil sem, da ni nič hujšega in da se bom v nekaj dneh, mogoče tednu ali po najslabšem scenariju dveh tednih rešil. No, zavleklo se je v devet tednov trajajočo bolečino, ki na nikakršen način ni popustila. Najbrž se je ukleščil kakšen živec ali kaj podobnega. No, februarja sem spet začel, počasi od začetka. Prepričan sem bil, da imam dovolj časa, da do glavne tekme sezone, EP v Berlinu (10. 8.), pridem v najboljšo formo. Podobna zgodba kot pozimi. Nekje do sredine aprila sem dobro treniral in vse je šlo po načrtih. Potem pa so sledile močne bolečine v ingvinalnem predelu, boleči adductor in pa spodnje trebušne mišice. Vse to se mi je dogajalo ravno na pripravah na Portugalskem. Treniranje sem začasno prekinil. Takoj, še isti dan, ko sem se vrnil domov, sem odšel na ultrazvok in doktor mi je rekel, da imam 100-% ingvinalno hernijo oziroma »pruh«. Potrebna je bila operacija in potem naj bi bilo vse lepo in prav. Seveda šok ... In v moji glavi takoj štetje dni do Berlina. Ne bo se izšlo. A nisem imel izbire. Odšel sem do kirurga. Po njegovem mnenju operacija ni bila potrebna in tako so me pošiljali od enega do drugega, nato na MRI – magnetno resonanco. Iz slike je razvidno: natrgan adductor longus, edem pubisov in še marsikaj. Takrat sem dojel, da zame letos ni več časa in da se je sezona v tistem trenutku končala ... Še predno se je sploh začela. Vzel sem si čisti odmor do septembra letos (2018).

2) Tvoji največji dosežki v tekaški karieri?

V najlepšem spominu imam sigurno svetovno mladinsko (U20) prvenstvo, ki je bilo leta 2014 v Eugenu, ZDA. Tam sem osvojil odlično 6. mesto v teku na 1500 m, pri čemer sem bil tudi najhitrejši Evropejec. Postavil sem tudi slovenski rekord (U20). Zelo lep spomin in odlična izkušnja.

3) Na kaj si najbolj ponosen?

Sigurno svetovno mladinsko (U20) prvenstvo, ki je bilo leta 2014 v Eugenu, ZDA. Tam sem osvojil odlično 6. mesto v teku na 1500 m, pri čemer sem bil tudi najhitrejši Evropejec. Postavil sem tudi slovenski rekord (U20). Zelo lep spomin in odlična izkušnja.

4) Kaj ti je ljubše: trening dopoldne ali popoldne?

Skoraj vsak dan treniram dvakrat, torej dopoldan in popoldan. Če imam težek trening, ga rajši opravim popoldan. Se mi zdi, da sem nekako bolje pripravljen. V tem primeru zjutraj opravim lahek tek – kot aktivacijo na popoldanski trening.

5) Se kdaj vprašaš: “Kaj mi je tega treba, ko pa lahko doma ležim?”

Človek mora delati. Doma ležati je fino kdaj pa kdaj, drugače pa je to zame predolgočasno, haha. V teku res uživam in rad treniram, tako da se ne počutim, kot da mi je treba. Saj mi ni, sam sem tako izbral.

6) Kako se motiviraš, ko se ti neda, ko nemoraš več. Kako glavo prelisičiti, da vztraja naj bo to na dolgih treningih ali tistih “ta hard”?

Ja, sigurno pridejo dnevi, ko se ti enostavno ne da ali pa ko postane res težko. Takrat največkrat pomislim na to, kaj želim doseči in postati. To me motivira, želim uspeti! Drug trik, ki pa ga pogosto uporabljam na težkih intervalnih treningih, pa je, da si vedno lažem, da imam samo še to eno ponovitev, in potem spet isto pri naslednji in spet in spet, dokler ne pridem do zadnje, ki je res zadnja, haha. Če je na programu 10 x 400 m v hitrem ritmu, potem nekje pri šestem postane že zelo težko, tukaj potem nastopi to laganje samemu sebi.

7) Kako treniraš v teh mrzlih zimskih dneh?

Če je zunaj hladno, a suho vreme, se bolje oblečem in trening vseeno opravim zunaj. V primeru, da sneži ali dežuje in da je za povrh še zelo mrzlo, se mi zdi veliko pametneje opraviti trening na tekaškem trenažerju. Opraviš kakovostno in ni strahu za prehlad.

8) Kako izgleda tvoj dan pozimI/v času “baze”?

Moj dan je bolj ali manj vsak dan enak. Ob 7.00 zvoni budilka, pojem zajtrk in okoli 9.00 prvi trening, ki ponavadi traja nekje do 11.00. Kosilo jem takoj po prvem treningu, okoli 12.00, saj je pozimi hitro tema, tako da se na drugi trening odpravim že ob 15.00 ali celo prej. Večer namenim regeneraciji in počitku. Dvakrat tedensko imam masažo.

9) Te mraz hudo muči?

skreno, zime res ne maram. Obožujem poletje in tople, sončne dni. Nerad se preveč oblečem, pa če tudi je hladno, saj hitro »zakuhaš«, če je tempo visok ...

10) Uporabljaš pozimi drugačno tekaško obutev?

Pozimi ne uporabljam nobene posebne obutve.

11) Kako se oblečeš, ko te zunaj čaka težji tekaški trening?

Enako kot poleti.

12) Najljubši trening, ko je mrzlo?

Najljubši trening, ko je mrzlo, je sigurno tek na treadmillu, haha, hec. Najbrž le lahek iztek okoli Tivolija. V tem primeru me mraz ne moti.

13) Tvoja alternativa, ko je zunaj res nemogoče opraviti trening?

Alternativa je treadmill.