Search

"Ko smo mislili, da vemo kaj počnemo."

Matej Lovše z nami že drugo leto zapored uspešno vodi pripravljalne kampe naših kolesarjev. Tako smo ga pred nekaj dnevi povprašali, kako se spomni svojih začetkov in sicer predvsem, kako so trenirali včasih, kakšne napake so počeli in kaj so se iz tega naučili!

Ravno v teh dneh, ko v bližnji Istri opravljamo trening kampe in se z ostalimi kolesarji pogovarjamo, debatiramo in obujamo spomine iz naših začetkov v tem športu, se mi vedno znova pojavlja eno vprašanje. Kakšne napake sem delal, oziroma jih še vedno kdaj naredim, v procesu treniranja? Kaj je tisto, kar te vedno znova pripelje do teh napak?

Pred natanko 20-imi leti, ko sem se začel spoznavati s kolesom in treningom kolesarstva, je bilo v Sloveniji informacij o treningu kolesarstva zelo malo oz. jih je bilo veliko povsem napačnih. Treniral sem tako, da sem se enostavno vozil z boljšimi od sebe in veliko časa preživel na limitu svojih zmožnosti.

Napredek je bil hiter in ogromen, iz sezone v sezono sem bil boljši, vendar je bilo vsega lepega kmalu konec. Prišlo je leto stagnacije. Nisem vedel, kaj naj storim. Poskušal sem trenirati še več, še bolj intenizvno, potem pa je šlo vse narobe. Kmalu sem spoznal, da za napredek ni dovolj samo vrtenje pedal in poganjanje utripa na maksimum.

Načrt treninga je bil prava odločitev, le načrt je bil napačen.

Tudi ko sem začel trenirati po načrtih treninga različnih trenerjev, ni bilo vse tako lepo, kot se je slišalo. Največja težava teh načrtov je bila ideja “več kot boš treniral, boljši boš”. Moja napaka pa je bila ta, da sem bil skoraj preveč motiviran, zato mi nikoli ni bilo težko opraviti treninga, vedno sem celo želel dodati še kakšno minuto, še kak interval. Pogosto se je dogajalo, da sem treniral preveč intenzivno na previsokem srčnem utripu, češ da bom zaradi tega boljši. Nekaj časa je tak pristop zelo dobro deloval, spet je bil viden napredek, potem pa se je spet vse ustavilo. Pretreniranost. Ta je prišla počasi ter zelo potihem in je bila razlog za slabo počutje in slabo pripravljenost. Iz tedna v teden je bilo slabše. Ko sem začel po letih malih uspehov in velikih neuspehov trenirati z “glavo”, ko se je nabralo precej prevoženih kilometrov in ko sem po vseh informacijah o treningu začel poslušati še samega sebe, hkrati pa namenil dovolj časa počitku in dojel, da več ni vedno boljše, sem odkril nov svet.

Po nekaj zelo dobrih sezonah pa sem hitro opazil, da lahko svoj trenažni proces še izboljšam, če za nasvet in pomoč povprašam pri kakšnem strokovnjaku. Delal sem že z veliko trenerji, a malo kateri mi je ustrezal, malo kateri me je prepričal, tako z načinom dela kot s svojim znanjem.

Trener, ki ga ni strah preizkusiti nove stvari...

V začetku sezone 2016 sem se povezal s Simonom. Poznal sem ga že od prej, saj sva v sezonah 2011-2014 na nekaterih dirkah tudi skupaj tekmovala. Najprej se je začelo s preprostimi nasveti, kaj in kako glede treninga. Bili so trenutki, ko sem samo debelo gledal in si mislil, kaj pa ta govori. Kakšen počitek in počasna vožnja, če pa so nam govorili, da moramo čim močneje in čim hitreje kolesarit, da bomo napredovali. Ker sem sam preizkusil že veliko stvari, dobrih in slabih, sem rekel, da mu dam priložnost, saj slabše skoraj ne bi moglo biti. V marcu, ko sva začela s Simonom sodelovati, sem se ravno vrnil s priprav v Braziliji, zato sem bil dobro pripravljen, a malce utrujen. Po dveh treningih mi je predlagal, da za skoraj 2 tedna pospravim kolo v kot. Sam nisem točno vedel zakaj. Nekaj je omenjal pretreniranost, meni pa ni bila ta utrujenost nič tujega. To je bil verjetno eden najdaljših tednov v mojem življenju. A v tisti sezoni sem posledice nespametnega in brezglavega treniranja v začetku sezone čutil še kar nekaj mesecev. Ja, to je bila pretreniranost.

Pripravljenost se je dvignila na povsem drugo raven.

Od sezone 2016 naprej se je moj trenažni proces zelo spremenil. Ključne so bile tri spremembe:

  • treniram dosti manj kot pretekla leta;

  • dovolj časa namenjam počitku in

  • imam strukturiran trening.

Sedaj sem načrtovanje celotnega trenažnega procesa prepustil Simonu in tako imam jaz več časa, da se posvetim delu, družini in ustvarjanju svojega doma. Presenetljivo je tudi to, da niti ene sezone nisem treniral enako. Simon poskuša vsako leto trening obrniti na glavo in poiskati, kaj bi mi ustrezalo še bolj.

Še vedno pa se zraven učim, kako in zakaj tak ali drugačen trening in skupaj s svojimi tekmovalnimi izkušnjami poskušam pomagati ostalim kolesarjem, ki se srečajo z nami pri Pulse Performance. Bodisi rekreativcem, ki še danes velikokrat ponavljajo iste napake, kot smo jih mi 15 let nazaj, kot tudi bolj tekmovalnim kolesarjem, ki si želijo svoje rezultate še izboljšati.

V zadnjih letih se je sistem treniranja že tako razvil, da z različnimi pripomočki (merilci srčnega utripa, merilci moči, itd.) veliko lažje poskrbimo za točnejše podatke in pravilen trening. Vendar brez strokovnega osebja, ki ve zakaj in kaj se v določenem obdobju dela, ter športnika, ki zna poslušati svoje telo in pravočasno javiti opažanja, tudi rezultatov ni.